Začetek delovanja moškega pevskega zbora Lipovci seže v daljno leto 1980.

Prvi organizirani nastop zbora, in to kar s prenosom nacionalne TV je bil na prireditvi v Lipovcih, ko se je predstavljala domača KS - kot prejemnica Bloudkovega priznanja za športna udejstvovanja.

O tem prvem nastopu je Jožef Tivadar, pobudnik, ustanovitelj in zborovodja zbora v obdobju od 1980 do 1995, povedal: »Moški smo stoupili vküper, par krat probali in zaspejvali. Pravijo, ka smo dobro zaspejvali.«

Leta 1986 je zbor prvič nastopil izven Lipovec in sicer v Tešanovcih na predstavitvi folklornih skupin in ljudskih pevcev. Takrat se je začelo obdobje temeljitejših vaj. Izrek, da vaja dela mojstra, je tudi takrat obveljal, saj je zbor z vajami postajal vse bolj uglašen, še več - pevci so pridobili določeno samozavest, tako da so 6. februarja leta 1988 organizirali srečanje moških pevskih zborov iz Lipovec, Gančan in Beltinec v domači lipovski dvorani; istočasno pa je imel pok. Izak prvo samostojno razstavo svojih del. Na pobudo MoPZ Lipovci je bilo tega dne ustanovljeno KUD Lipovci.

Leta 1989 je zbor izvedel prvi samostojni koncert v domači dvorani. Za ta koncert je zbor pomagal pripraviti Tomaž Kuhar.

"15 let našega petja" je zbor obeležil leta 1996 s koncertom. Ob 15-letnici delovanja je dotedanji zborovodja Jožef Tivadar predal dirigentsko palico svojemu sinu Gorazdu – sedanjemu zborovodji. Kmalu po obletnici pa je nastopila prva kriza in skorajšnji razpad zbora, saj je zbor bodisi zaradi starosti, bolezni ali kakih drugih razlogov zapustilo kar nekaj pevcev. A strah po razpadu je bil odveč, kajti po eni strani je ostalo ogrodje zbora, po drugi strani pa so prišli novi – mlajši pevci in samodejno se je sprožila regeneracija oz. obdobje preporoda zbora ter že leta 1997 najodmevnejši nastop (do tistega časa) na prireditvi ob 120-letnici Zadružne zveze Slovenije v Ljubljani. Sledil je koncert leta 1998 v Moravskih Toplicah in še…

Leta 1999 smo z veseljem sodelovali pri novi maši našega sovaščana, Matije Tratnjeka.

"Naših 20 let", smo proslavili leta 2001 s koncertom v domači dvorani; naši gostje so takrat bili pevci MePZ Svoboda iz Stražišča pri Kranju. Okrogi obletnici so sledili številni nastopi, pa tudi koncerti.

Gostovanje MoPZ Lipovci v Rimu in Vatikanu od 25. do 30. aprila 2003, je naš največji projekt in morda tudi vrhunec zbora v tej sestavi. V Rimu in Vatikanu smo izvedli tri koncerte, bili smo na avdienci in zapeli smo v čast in slavo papežu Janezu Pavlu II. ter se z njim fotografirali, na kar smo še posebej ponosni. Izkoristili smo tudi enkratno priložnost in v studiu Radia Vatikan posneli svojo prvo zgoščenko (CD), ki smo jo javnosti predstavili leta 2004.

"Pesem brez meja" – prekmurska pesem na slovenskem in avstrijskem Koroškem, (8. in 9. maja), je naš drugi največji projekt Izvedli smo 2 koncerta (Tinje, Prevalje) in zapeli v čast kardinalu Tomašu Špidliku ter se z njim fotografirali.

In končno, leta 2005 zaznamujemo našo novo – že 25. obletnico s koncertom: "SKUPAJ 25 let", na katerem so kot gostje zapele tudi Lipovske ljudske pevke.

Zbor je vsa ta leta pel in poje na krajevnih in občinskih tradicionalnih prireditvah: ob dnevu deklet, žensk in mater, ob postavljanju mlaja, na likovni koloniji Izak Lipovci, ob dnevu državnosti, za lipovsko proščenje, ob občinskem prazniku, ob dnevu starejših in na božičnem večeru; sodeluje pa tudi pri sv. mašah v domači in drugih župnijah in na drugih priložnostnih prireditvah.

Priznanja:
V nabito polni domači dvorani je Geza Kišfalvi, vodja območne izpostave JSKD podelil zborovodji, Gorazdu Tivadarju, jubilejno priznanje območne izpostave Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, nekaterim pevcem pa jubilejne bronaste in zlate Gallusove značke. MoPZ je ob tej priložnosti prejel tudi posebno priznanje od KS Lipovci.

15 let našega petja

Moški so v Lipovcih peli že od nekdaj. Vedno me je pritegnila njihova pesem. Spominjam se, kako so kot fantje na vasi peli ob poletnih večerih. Organizirano smo začeli peti v letu 1980, ko se je lipovska krajevna skupnost predstavljala na ljubljanski televiziji kot dobitnica Bloudkovega priznanja za športna udejstvovanja. Na pobudio takratnega predsednika KS, Jožefa Tivadarja (h.št. 5), smo se zbrali moški, nekajkrat "probali" in nastopili pred domačo lipovsko prekmursko hišo. "Pravijo, ka smo dobro zaspejvali!"

Od takrat dalje smo nastopali ob raznih priložnostih v Lipovcih: ob 60. letnici GD Lipovci leta 1983 in ob raznih proslavah, ki so bile v tistem času predvsem na igrišču, ker v vasi še ni bilo primerne dvorane, tudi prostora za vaje takrat še nismo imeli. Vadili smo pri nekaterih članih zbora, gostilni Slavic, v gostilni Rajbar ter v kmečkem turizmu Sabotin.

Prvi naš nasto izven Lipovec je bil v Tešanovcih 1986. leta, ko so se predstavljale folkorne skupine in ljudski pevci. Tam smo zapeli dve pesmi: Le pojd´ Marija z manov na nouvi moj dom in Ko se možila boš. Ob prvem nastopu leta 1980 smo bili za 15 let mlajši. Želja po napredku nas je silila, da smo začeli temeljiteje vaditi. Tako smo 6. 2. 1988 v novi dvorani priredili srečanje moških pevskih zborov iz Gančan, Beltinec in našega zbora. Ob tej priliki je bila lipovska dvorana dosti premajhna za vse poslušalce, kar precej jih je ostalo zunaj dvorane. Bili smo med pobudniki in glavnimi ustanovitelji KUD-a Lipovci, ki smo ga ustanovili na ta dan. Tega leta 1988 smo se udeležili še revije odraslih pevskih zborov pod naslovom Eno si zapojmo, ki je bila v Beltincih. Profesor Branko Rajšter iz Maribora je takrat pozitivno ocenil naše petje, ki je bilo sicer brez potrebne zborovske tehnike, a z lepimi glasovi in ubranim petjem. Naslednje leto, 11. 2. 1989 smo pripravili prvi samostojni koncert. Pri pripravi pesmi in vajah za ta koncert nam je s svojimi bogatimi izkušnjami pomagal zborovodja Tomaž Kuhar. Bilo je zelo lepo.

Skoraj od vsega začetka pojemo tudi ob raznih cerkvenih slovesnostih v Lipovcih - vsako leto zapojemo ob proščenju na Petrovo in Pavlovo, peli smo ob blagoslovitvi obnovljene kapelice, ob blagoslovitvi Forjanovega križa, ob blagoslovitvi in otvoritvi ceste. Veseli nas, če lahko s svojim petjem polepšamo bogoslužje in predvsem naše lipovsko proščenje. Cerkvene pesmi zapojemo tudi v mešanem pevskem zboru z Lipovčarkami. Skupaj zapojemo tudi kakšno narodno.

S svojim petjem smo sodelovali tudi izven Lipovec. Tako smo nastopili v Bratoncih, Dokležovju, Ićakovcih, Melincih, Gančanih, Gornji Bistrici, Bakovcih, Bogojini, Tišini, Cankovi idr. Dvakrat do sedaj smo peli na Kmetijsko-živilskem sejmu v Gornji Radgoni na proslavah Zadružne zveze Slovenije (tudi leta 1995). Peli smo na takratnem še zveznem tekmovanju oračev SFRJ ob Ribiškem domu v Murski Soboti, peli smo delavkam tovarne Mure ob 8. marcu. Peli smo tudi v Murski Soboti, ko se je predstavljal v letu 1990 pred prvimi svobodnimi večstrankarskimi volitvami DEMOS in Jože Pučnik, takratni kandidat DEMOS-a za predsednika predsedstva Slovenije (zbori si v tistem še niso upali zapeti prihajajoči demokratični opoziciji, ki je dosegla to demokracijo, katero sedaj vsi imajo(-mo) za svojo).

Bili smo med pobudniki in organizatorji sedaj že tradicionalnega božičnega večera v Lipovcih, ko ob božičnih pesmih in igricah obdarimo novorojenčke tistega leta v Lipovcih. Z vsakega od naših nastopov je med nami lep spomin in lahko rečem, da so nas povsod sprejeli z iskrenim poslušanjem. Vsi so vedeli, da nismo noben vrhunskih zbor, da pa radi pojemo in poskušamo ubrano zapeti, zato nas še vedno radi povabijo na razne kulturne prireditve. Zapojemo tudi na pogrebih, vendar vedno to ni mogoče. Če hočemo zapeti kot zbor, moramo biti v polni zasedbi, ob delavnikih pa večkrat to ni mogoče. Nekateri naši člani zbora so žal že pokojni. V njihov spomin se jih spominjamo: Viktor Jakob, Viktor Sraka, Štefan Škafar in Rudi Šadl.

V zboru je daljše ali krajše obdobje pelo več pevcev. Vabim pa, da se nam pridružijo tudi drugi pevci. Vem in poznam tudi dosti mladih, ki bi lahko dobro peli v zboru. Potem bi lahko bil naš zbor res pravi zbor. Takšnih želja pa nimam samo jaz. Mnogi me vzpodbujajo in želiljo, da bi imeli vsaj takšen zbor kot je ta današnji. Zakaj nas ne bi bilo več? Potem bomo močnejši in boljši.

Danes, februarja 1996 v zboru pojejo: prvi tenor: Stanislav Zver (n.št. 70), Peter Mesarič, Štefan Pozderec, Mirko Sraka (h.št. 94), drugi tenor: Mirko Sraka (h.št. 38), Stanko Sraka (h.št. 60), Alojz Jerebic, prvi bas: Peter Jeneš , Štefan Koren, Jože Zadravec, drugi bas: Matija Miško, Anton Škafar in Janez Rengeo.

Lepo mi je bilo voditi ta zbor. Kljub številnim vajam, trdemu delu in odrekanju prostemu času, smo se ob petju tudi zabavali, to pa je tudi namen našega druženja. Kot nekoč. Na koncu, vendar ne nazadnje, je potrebno izreči veliko zahvalo našim družinam, ki so imele razumevanje za naše delo. Zahvaljujemo pa se tudi vsem imenovanim in neimenovanim, ki so pripomogli k delovanju zbora. Življenje pa teče dalje . Res je, vedno je potrebno iti naprej. Ampak včasih se je potrebno tudi ustaviti. Obuditi spomine in - zapeti.

V Lipovcih, februarja 1996 zborovodja: Jožef Tivadar

Naših 20 let

BESEDA ZBOROVODJE

Naslednje misli so namenjene najprej vsem nam, pevcem, članom Moškega pevskega zbora Lipovci. Ta dolžnost, da napišem prispevek za brošuro ob 20. obletnici našega zbora, me je doletela ravno v času največjih priprav za slavnostni koncert ob tej obletnici. Ob zbiranju misli se mi je v spomin prikradlo najprej dejstvo, da smo imeli v zadnjih tednih vaje tudi trikrat tedensko. Kako le to zmorejo? Kako le zmorejo trikrat na teden intenzivne večerne vaje, moje priganjanje, ponavljanje? Res je sicer, da so v tem letnem času večeri zelo dolgi. Ampak vseeno se iz pripovedovanj dá razbrati, da dela tudi pozimi ne zmanjka. Pa razni stresi v službi, obveznosti poleg službe in doma.

Mogoče je odgovor v tem, da poskušamo vsi skupaj na vajah po eni strani malo na te težave pozabiti, po drugi strani pa žrtvovati svoj prosti čas za nekaj lepega, mu dati neko posebno kvaliteto – se sprostiti s petjem, pogovorom, dihalnimi in opevalnimi vajami, kakšno šalo ali drugačno zgodbo. Večkrat sem pevcem že povedal, da je bistveni in edini smisel našega skupnega druženja ta, da nam je lepo. Mislim, da lahko v imenu vseh povem, da je lepo iti na vaje. Najprej zato, da se družimo, potem pa zato, ker imamo glasbo radi. Glasba namreč daje posebno lepa doživetja. Tako melodija, kot teksti govorijo o čustvih, doživetjih, ki jih mi potem z izvajanjem podoživljamo, a hkrati dajemo tako tudi svoja čustva iz sebe. Tudi sami se spomnimo kakšnega dogodka, doživetja iz svojega življenja: podoživljamo veselje, spomnimo se žalosti, hrepenenja, jeze, vriskanja in joka. Tako nam glasba lajša in lepša včasih pust vsakdan. Čeprav mi vedno ne uspe, hočem to sporočilo prenašati na moje prijatelje pevce. Včasih verjetno ta moj namen ni tako očiten, še posebno takrat, ko vedno znova nisem zadovoljen z zapetim. Vendar pa je ves trud le zato, da bi kar se da dobro zapeli. Seveda nam vedno ne uspe. Včasih nam vsem manjka zbranosti, volje, večjega znanja in sposobnosti za zahtevnejše skladbe. Ampak važno je predvsem, da vztrajamo. Vztrajamo pri iskanju dobrega, lepega, kajti dosti lepega smo že zapeli in doživeli.

Še posebno v zadnjem letu, ko se nam je pridružilo nekaj novih pevcev, je nastala osnova, na kateri lahko gradimo naprej. Z vztrajnostjo in potrpežljivostjo bomo še boljši, saj dobro vemo, da uspehi ne pridejo čez noč. Vsekakor pa si želimo in bomo veseli tudi novih članov, samo naj ostane pravi duh prijateljstva in složnosti v zboru. Potem verjamem, da bomo doživeli še kakšno obletnico. Ob tej priložnosti ne moremo mimo spomina na vse že pokojne in na bivše še živeče člane zbora, ki so tudi za naše skupno petje žrtvovali del svojega življenja in vsak na svoj način prispevali k delovanju in napredovanju zbora.

Velika zahvala gre vsem, ki nas spremljajo v življenju in nas pri našem delu spodbujajo. Brez podpore vseh domačih ne bi imeli takšnega veselja do tega dela, kot ga imamo. Verjetno jim nikoli ne bomo zadosti hvaležni. Hvaležni smo tudi občinstvu. S petjem namreč hočemo prenašati sporočila pesmi na druge, na tiste, med katerimi živimo. Nastopi nam dostikrat dajejo še dodatno energijo za petje – z nastopanjem in kritiko občinstva namreč napredujemo. Mogoče kdo besede kritika nima preveč rad, ampak brez kritike nobeno delo na tem svetu ne bi napredovalo. Zato smo vsi člani zbora zelo hvaležni za vsako kritično besedo. Če je kritika dobra, smo veseli, če je slaba, se bomo drugič bolj potrudili. Želeli bi le, da je dobronamerna.

Na koncu, pa ne nazadnje, ne morem mimo zahvale mojemu očetu Jožefu Tivadarju, ki me je navdušil za glasbo in me vzpodbujal. Samo on najbolje ve, kako težki so bili začetki in koliko energije in prostega časa, ki ga nikoli ni imel dosti, je moral žrtvovati, da je zbor preživel krize, ki jih ni manjkalo. Tudi ko sam ni bil več zborovodja, je z veliko optimizma, znanja in dobre volje vzdrževal in vzpostavljal pravo vzdušje v zboru. Sam sem na tem temelju le nadaljeval. Za čas slavnostnega koncerta smo določili čas tik pred božičem. Čas, ko se dan spet začne daljšati in sonce spet premaga temo. To je tudi čas veselega spomina na Jezusovo rojstvo, rojstvo prinašalca pravega upanja. Že dosti let se tudi mi s pesmijo veselimo tega upanja in se spominjamo radostnega oznanila angelov. Lepše želje kot to, da nas božična GLORIA spremlja skozi leta še naprej, si ne moremo želeti.

Torej, naj bo božič vam in nam – vsak dan.

Lipovci, december 2001. Gorazd Tivadar, zborovoja

POTREBNO JE ITI NAPREJ

So trenutki v življenju posameznika, njegove ožje in širše skupnosti, ko se je potrebno ustaviti in obuditi spomine ter izreči kakšno besedo spodbude in zahvale. Danes si to zasluži Moški pevski zbor Lipovci za dobrih 20 let organiziranega prepevanja.

Ob praznovanju 15-letnice februarja 1996 smo zapisali, 'da je potrebno iti naprej'. Moški pevski zbor Lipovci je šel naprej. S ponosom se spominjam veselih trenutkov in uspešnih nastopov zbora, od domačih krajev do Ljubljane in Stične, saj nas ni družila samo pesem, ampak tudi prijateljstvo. Spomin mi hiti tudi v tiste spomladanske dni leta 1980, ko smo se za predstavitev Krajevne skupnosti Lipovci na televizijski oddaji RTV Ljubljana »Naši kraji« (ob prejemu Bloudkovega priznanja za športne dosežke) lipovski moški zbrali, nekajkrat probali in zapeli pred lipovsko prekmursko hišo. Moj sosed Karči so takrat 'pleli košare in gobčenco', otroci so se igrali v košarah … Danes gre moj spomin še dlje, v moja otroška leta, ko sem kot otrok zapuščal igro in pritekel do lipovske kapele, da sem 'pomagal zvonarju zvoniti večerni ave'. Lipovska zvonova sta imela zame posebno čarobno moč. Otroci so morali v tistem času po večernem zvonjenju spat, saj ni bilo TV in radia. Sam sem se pa počasi vračal domov v Čreto in si 'kakšo zafučkal in zaspejval'. Že kot otrok sem začutil, da ima pesem posebno moč, da pesem razveseli, vzpodbudi in tolaži. Pesem ima zdravilno moč za dušo in telo. Ni oguljena fraza, da mamica poje otroku, da lažje zaspi, da fant poje dekletu, dekle fantu … Slovenci pojemo ob vseh slovesnostih. Dejstvo je, da je pesem prisotna med nami ob vsakem trenutku, zato bi morali še naprej gojiti lepo petje. To je, po moji oceni, uspevalo in uspeva lipovskemu moškemu pevskemu zboru. Ko sem dobrih 15 let deloval kot zborovodja tega zbora, sem želel predvsem lepo in ubrano petje in tudi moški so si tega želeli, zato so se potrudili, da je bilo petje čim lepše. Kjer koli smo nastopali, smo bili sprejeti z velikim zadovoljstvom in so nas vedno še povabili.

Resnično se veselim dosedanjih uspehov Moškega pevskega zbora Lipovci in iskreno čestitam zborovodji, predsedniku zbora in vsakemu pevcu posebej, tako starejšim pevcem za vztrajnost kot mlajšim, da so zbrali pogum za zborovsko petje. Želel bi, da k zboru pristopijo še novi pevci in da se vrnejo tudi tisti, ki so iz takšnih in drugačnih razlogov prenehali z delovanjem v zboru, če jim zdravje le dopušča. Nič manjše čestitke in posebna zahvala pa gre ženam in dekletom ter vsem družinskim članom pevcev, ki so razumeli in bodrili može in fante pri njihovem petju. Iskrena hvala pa tudi vsem, ki so zboru namenili spodbudno besedo in so nas prihajali, nas še prihajajo poslušat. Upam in želim, da bo lepo in ubrano petje v Lipovcih še dolgo odmevalo in bogatilo naše življenje in da bo naša slovenska pesem prehajala iz roda v rod.

Rim, 25. 11. 2001 Jožef Tivadar "Naših 20 let" "Po lougi lejče, po lougi lejče edna žuta žunica …"

Bilo je davno v prejšnjem stoletju – celo v prejšnjem tisočletju – zdaj že davnega leta 1980 …

Morda je po »Kotijču« (tako pravimo Lipovčarji majhnemu gozdu ali logu, ki leži tik za »Vučjo jamo«, našim majhnim jezercem v neposredni bližini lipovskega športnega hrama) sem ter tja letala ena mala »žunica«.

A prav gotovo – in ne morda – pa je v »dolnjem koncu« naših prelepih Lipovec odmevala prekmurska narodna pesem: »Po lougi lejče, po lougi lejče edna žuta žunica.«

Gospodar je s skrbno in spretno kmečko roko prepletal šibje v tako enostavnem za oko – a tako zapletenem zaporedju za roko – v vsem nam znan kmečki pripomoček – košaro. Prav zares se je nekaj – tedaj še rosno mladih mož – zbralo na pobudo in pod umetniškim okriljem g. Jožefa Tivadarja in prvič skupaj organizirano zapelo. To je bil začetek … Gorazd, današnji zborovodja (ravno takrat je prvič prestopil šolski prag) je skupaj z drugimi otroki posedal v košarah in skupaj so bili priča tistemu petju … Kdo ve, morda mu je prav ta pesem dala navdih in veselje do petja in vodenja Moškega pevskega zbora Lipovci, ki pod njegovim vodstvom doživlja dimenzijo novega razcveta. To pesem začenjanja je g. Jožef Tivadar predložil svojemu prijatelju v Rimu – akademskemu profesorju Ivanu Florjancu s prošnjo, da jo harmonizira. Profesor Florjanc, prebivalec kozmosa (kot se je sam poimenoval), je v ljubezni in spoštovanju do ljudskega izročila to pesem harmoniziral. Za njegov trud smo mu vsi skupaj iskreno hvaležni. Ta pesem si zasluži objavo, da ne zatone v pozabo.

PO LOUGI LEJČE Prekmurska narodna Po lougi lejče, po lougi lejče edna žuta žunica. Šadri-la hop-sa-sa, šadri-la ho-jaEdna žuta žunica. Za njouf mi hodi, za njouf mi hodi eden mladi oj jagerček. Šadri-la hop-sa-sa, šadri-la ho-ja eden mladi oj jagerček. Ne strejlaj mene, ne strejlaj mene, jes ti nekaj povedla bom. Šadri-la hop-sa-sa, šadri-la ho-ja Jes ti nekaj povedla bom. Te stare babe si tij ne jemli, ona puna je krejganja. Šadri-la hop-sa-sa, šadri-la ho-ja ona puna je krejganja. Te mlade vdove si tij ne jemli, ona puna je žalosti. Šadri-la hop-sa-sa, šadri-la ho-ja pna puna je krejganja. To mlado deklo si tij le vzemi, pna puna je radosti. Šadri-la hop-sa-sa, šadri-la ho-ja ona puna je radosti. To je bil začetek, začetek tudi trdega dela, okrepljen z voljo, to je bil začetek žrtvovanja neštetih ur prostega časa. Zbor je dobrih 15 let z zglednim vodenjem in harmoničnim petjem tega zbora vodil Jožef Tivadar, zato ga mi pevci upravičeno imenujemo »oče« tega zbora.

Kljub številnim obveznostim v službi in pri vodenju zbora je zmeraj našel še nekaj časa za družino in pomoč vsakdanjemu človeku. Nemalokrat se je zgodilo, da je prišel na vaje po štirih urah 200 km dolge vožnje iz Ljubljane, medtem ko je kdo izmed nas pevcev manjkal. Enostavno ga vleče v domači kraj, o katerem je napisal in uglasbil tudi nekaj pesmi. Kako mu je vse to uspevalo, uspeva? Njegov moto je nekako v tem smislu: »Časa imaš toliko, kolikor si ga vzameš, torej ogromno. Moraš ga le pravilno razporediti (planirati) med svoje aktivnosti.« Pravilno planiranje svojega prostega časa med svoje aktivnosti je vrlina »velikih«. In samo »veliki« znajo zbliževati, negovati in ohranjati pri »življenju« določeno skupino ljudi celih 20 let.

V vseh teh letih je preživljal skupaj z zborom vzpone pa tudi padce. Padci so bili rezultat nizkih udarcev. Ampak človek se z leti tudi tega nauči in navadi. Ko imaš dobre rezultate, ko uspevaš – si poleg prijateljev pridobiš tudi neprijatelje.

In »veliki« se znajo tudi umakniti. Večkrat pa nam v znak vzpodbude pravi: »Bodimo složni – pa bomo šli tudi do Rima.« In mi vemo, da misli resno. Pevci Moškega pevskega zbora Lipovci smo resnično iz srca hvaležni gospodu Jožefu Tivadarju za vse kar je naredil za zbor in za nas.

Krizi in skorajšnjemu razpadu zbora, ki je grozil kmalu po petnajsti obletnici, je sledil preporod zbora z novimi mlajšimi pevci in mlajšim zborovodjem Gorazdom Tivadarjem, ki je takrat ravnokar končeval Orglarsko šolo v Mariboru, kjer je pridobil tudi nekaj znanja zborovodenja. Gorazd Tivadar nadaljuje očetovo delo. »Jabolko ne pade daleč od drevesa,« pravi ljudski pregovor. Petnajst let je Moški pevski zbor vodil Jožef Tivadar, zadnjih pet let pa ga vodi Gorazd Tivadar. Skupaj 20 let, do 30 let manjka 10 let; takrat se bo sin po »zborovodskem stažu« izenačil z očetom. Naj mu uspe.

Lipovci, december, 2001. Franc Cigan Caki

Moški pevski zbor Lipovci -skupaj 25 let

Začetek delovanja moškega pevskega zbora Lipovci seže v daljno leto 1980.

Prvi organizirani nastop zbora, in to kar s prenosom nacionalne TV je bil na prireditvi v Lipovcih, ko se je predstavljala domača KS - kot prejemnica Bloudkovega priznanja za športna udejstvovanja.

O tem prvem nastopu je Jožef Tivadar, pobudnik, ustanovitelj in zborovodja zbora v obdobju od 1980 do 1995, povedal: »Moški smo stoupili vküper, par krat probali in zaspejvali. Pravijo, ka smo dobro zaspejvali.«

Leta 1986 je zbor prvič nastopil izven Lipovec in sicer v Tešanovcih na predstavitvi folklornih skupin in ljudskih pevcev. Takrat se je začelo obdobje temeljitejših vaj. Izrek, da vaja dela mojstra, je tudi takrat obveljal, saj je zbor z vajami postajal vse bolj uglašen, še več - pevci so pridobili določeno samozavest, tako da so 6. februarja leta 1988 organizirali srečanje moških pevskih zborov iz Lipovec, Gančan in Beltinec v domači lipovski dvorani; istočasno pa je imel pok. Izak prvo samostojno razstavo svojih del. Na pobudo MoPZ Lipovci je bilo tega dne ustanovljeno KUD Lipovci.

Leta 1989 je zbor izvedel prvi samostojni koncert v domači dvorani. Za ta koncert je zbor pomagal pripraviti Tomaž Kuhar.

»15 let našega petja« je zbor obeležil leta 1996 s koncertom. Ob 15-letnici delovanja je dotedanji zborovodja Jožef Tivadar predal dirigentsko palico svojemu sinu Gorazdu – sedanjemu zborovodji. Kmalu po obletnici pa je nastopila prva kriza in skorajšnji razpad zbora, saj je zbor bodisi zaradi starosti, bolezni ali kakih drugih razlogov zapustilo kar nekaj pevcev. A strah po razpadu je bil odveč, kajti po eni strani je ostalo ogrodje zbora, po drugi strani pa so prišli novi – mlajši pevci in samodejno se je sprožila regeneracija oz. obdobje preporoda zbora ter že leta 1997 najodmevnejši nastop (do tistega časa) na prireditvi ob 120-letnici Zadružne zveze Slovenije v Ljubljani. Sledil je koncert leta 1998 v Moravskih Toplicah in še…

Leta 1999 smo z veseljem sodelovali pri novi maši našega sovaščana, Matije Tratnjeka.

»Naših 20 let«, smo proslavili leta 2001 s koncertom v domači dvorani; naši gostje so takrat bili pevci MePZ Svoboda iz Stražišča pri Kranju. Okrogi obletnici so sledili številni nastopi, pa tudi koncerti.

Gostovanje MoPZ Lipovci v Rimu in Vatikanu od 25. do 30. aprila 2003, je naš največji projekt in morda tudi vrhunec zbora v tej sestavi. V Rimu in Vatikanu smo izvedli tri koncerte, bili smo na avdienci in zapeli smo v čast in slavo papežu Janezu Pavlu II. ter se z njim fotografirali, na kar smo še posebej ponosni. Izkoristili smo tudi enkratno priložnost in v studiu Radia Vatikan posneli svojo prvo zgoščenko (CD), ki smo jo javnosti predstavili leta 2004.

»Pesem brez meja« – prekmurska pesem na slovenskem in avstrijskem Koroškem, (8. in 9. maja), je naš drugi največji projekt Izvedli smo 2 koncerta (Tinje, Prevalje) in zapeli v čast kardinalu Tomašu Špidliku ter se z njim fotografirali.

In končno, leta 2005 zaznamujemo našo novo – že 25. obletnico s koncertom: »SKUPAJ 25 let«, na katerem so kot gostje zapele tudi Lipovske ljudske pevke.

Zbor je vsa ta leta pel in poje na krajevnih in občinskih tradicionalnih prireditvah: ob dnevu deklet, žensk in mater, ob postavljanju mlaja, na likovni koloniji Izak Lipovci, ob dnevu državnosti, za lipovsko proščenje, ob občinskem prazniku, ob dnevu starejših in na božičnem večeru; sodeluje pa tudi pri sv. mašah v domači in drugih župnijah in na drugih priložnostnih prireditvah.

Priznanja:
V nabito polni domači dvorani je Geza Kišfalvi, vodja območne izpostave JSKD podelil zborovodji, Gorazdu Tivadarju, jubilejno priznanje območne izpostave Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, nekaterim pevcem pa jubilejne bronaste in zlate Gallusove značke. MoPZ je ob tej priložnosti prejel tudi posebno priznanje od KS Lipovci.

Lipovci, december, 2005 Franc Cigan Caki

Naše pesmi, naše sanje

Največji uspeh je zbor dosegel v aprilu 2003, ko smo romali skupaj z našimi družinskimi člani v Rim in Vatikan.

Imeli smo namreč (najverjetneje) enkratno in neponovljivo priložnost, ko je v večnem mestu kot diplomat deloval naš sovaščan in prejšnji zborovodja Jožef Tivadar - pobudnik in organizator naših nastopov in celotnega romanja v Rimu. Z ženo Rozalijo sta nam poleg koncertov organizirala tudi bogat »neformalni« program. Tako smo si v petih dneh ogledali vse štiri glavne rimske bazilike (baziliko sv. Petra, sv. Janeza, sv. Pavla in baziliko Marije Snežne). Ogledali smo si tudi čudovito osebno papeževo kapelo »Redemptoris mater« (Odrešenikove matere), ki jo je skupaj s sodelavci z mozaiki poslikal pater dr. Marko Ivan Rupnik. Iz bogatega programa omenimo le še, da smo obiskali tudi Radio Vatikan, kjer nas je sprejel naš rojak pater Janez Sraka, in papeški slovenski zavod Slovenik, kjer smo peli pri maši in pripravili enega od treh koncertov. Velikonočno mašo smo peli tudi v cerkvi sv. Sebastijana pri Kalistovih katakombah. Vrhunec nastopov je bil večerni koncert v cerkvi S. Maria della Pieta in Camposanto v neposredni bližini Petrove bazilike.

Res smo lahko ponosni, da smo svetu (med poslušalci je bilo poleg našega veleposlanika dr. Ludvika Toplaka še 25 diplomatov iz celega sveta) imeli priložnost predstaviti našo kulturo, našo vas, občino in državo.

Duhovni vrhunec romanja je bila sredina splošna papeževa avdienca, kjer smo še enkrat po zaslugi Jožefa Tivadarja lahko prisostvovali papeževi avdienci v njegovi neposredni bližini. Med pozdravi številnim romarjem iz celega sveta je po pozdravu v slovenščini po trgu sv. Petra zadonela tudi naša domača pesem Marija nebeška Kraljica, za kar smo poželi aplavz 30 tisoč romarjev.

Tudi po tem romanju deluje zbor z enakim ritmom vaj in nastopov naprej. Idej in načrtov, kako tudi v prihodnje popestriti življenje v naši vasi, nam ne manjka. Če bomo le imeli tudi v prihodnje vsaj toliko podpore kot do sedaj, najprej pri naših domačih, potem v lokalni vaški in občinski skupnosti, pri sponzorjih in drugih dobrih ljudeh, potem bomo še kakšen projekt tudi uresničili. In sanje živeli še naprej.

V zboru trenutno pojejo: (I. tenor) Stanislav Zver, Alojz Jerebic, Darko Zadravec, (II. tenor) Štefan Pozderec, Alojz Sraka, Štefan Forjan, Franc Cigan, (I. bas) Jožef Zadravec, Dušan Recek, Boštjan Forjan, Jožef Tivadar, (II. bas) Zlatko Stanko, Stanko Zver, Anton Škafar in Alojz Maučec.

P.S.
Moški pevski zbor Lipovci je leta 1980 ustanovil Jožef Tivadar in tako začel z organiziranim delovanjem MoPZ... Jožef Tivadar je zbor uspešno vodil (tudi skozi burne čase) dobrih 15 let. Sedaj zbor že sedmo leto vodi spodaj podpisani. V vseh teh dobrih dvajsetih letih je v zboru sodelovalo in prenehalo peti 14 še živečih in 8 že pokojnih pevcev. Trenutno zbor šteje 15 pevcev. Le dva člana zbora prepevata od samega začetka, štirje pevci pojejo že več kot petnajst let, sicer pa zbor v sedanji zasedbi deluje dobri dve leti. Vsi člani zbora so ljubiteljski pevci, podpisani zborovodja pa sem ob svoji osnovni izobrazbi (diplomirani pravnik) glasbeno izobrazbo pridobil na orglarski šoli v Mariboru.

Repertoar zbora še naprej temelji na slovenski narodni pesmi v različnih priredbah, med katerimi prevladujejo prekmurske ljudske pesmi. V zadnjem času pa posega tudi po zahtevnejših slovenskih in tujih skladbah. Zbor veliko nastopa v domačem kraju in bližnji okolici, redno pa sodeluje tudi pri svetih mašah, predvsem ob praznikih. Redne vaje in nastopi so tako zbor pripeljali na dokaj dobro raven (ljubiteljskega) petja.

Lipovci, november, 2003 Gorazd Tivadar, zborovodja

• MoPZ Lipovci v Porabju na Madžarskem [10 slik]



• Petje na Don Boskovo nedeljo [4 slike]



• 30 let MoPZ [19 slik]



• MoPZ Lipovci je pel starejšim v DOSOR-ju [5 slik]



• Petje v bakovski cerkvi [18 slik]



• Večer moškega zborovskega petja v Dokležovju [6 slik]



• Gostovanje MoPZ v župniji Pertoča [17 slik]



• Kaj je mura šepetala [8 slik]



• Aktivnosti MoPZ [18 slik]